Visoko šolstvo v Sloveniji

Univerza v Ljubljani (vir: Flickr, Stephane Bailliez - http://www.flickr.com/photos/sbailliez/3242705744/)

STANJE:

Univerza v Ljubljani se je med 6000 univerzami na svetu uvrstila na 201. mesto (vir: http://www.webometrics.info/top6000.asp?offset=200). V Evropi zaseda  63. mesto.

POGLED OD ZUNAJ:

vir: intervju z dr. Juretom Leskovcem (Lenart J. Kučić); naslov: Iskanje orodja, s katerim bomo izluščili modrost množic, Sobotna priloga 9.1.2010 (http://www.delo.si/tiskano/html/20100109/Sobotna+priloga/0)

.. So bili raziskovalni laboratoriji odprti tudi za tako mlade raziskovalce?

… Prav s pobudami in samozavestjo imamo Slovenci največ težav, saj se vidi, da nekako nismo vajeni spodbujati odličnosti, izjemnosti in štrlenja iz povprečja….

Kako se spodbujanja odličnosti lotevajo na Stanfordu?

Vse temelji na odprtosti in lastni raziskovalni pobudi. Začne se že pri izbiri kandidatov, saj se profesorski zbor zelo svobodno odloči, kateri kandidat jih prepriča. Tam ne poznajo raznih pravilnikov in točkovnikov, ki jih v Sloveniji tako radi uporabljamo. Ko si sprejet, ugotoviš, da je hierarhija zelo mehka, saj imajo docenti, izredni profesorji in redni profesorji skoraj enake dolžnosti in odgovornosti. Klasičnih kateder nimamo, vsak profesor je praktično svoj laboratorij in se povezuje z drugimi profesorji pri projektih – ali pa tudi ne. Ni nekih napisanih pravil, pokažejo ti pisarno in tajnico, nato se moraš znajti sam. Tudi ko sem prve mesece poskušal ugotoviti, kakšno je sploh moje mesto na fakulteti, sem izvedel le, naj delam, kar sam hočem, kar mislim, da je dobro. Po eni strani je to imenitno, po drugi pa moraš res zelo dobro premisliti, kaj želiš početi, da bo na koncu čim več.

Ta svoboda je verjetno varljiva, saj je treba prej ali slej pokazati rezultate …

Ta svoboda je super, a se v njej skriva zelo veliko odgovornosti. Čez sedem let bodo na fakulteti odločali, ali mi bodo ponudili redno profesuro ter s tem stalno zaposlitev ali pa se bom moral posloviti. Kaj bo odločalo? Ne vem, saj nimamo nobenih vnaprej določenih formalnih meril. Ni točk v Cobissu ali česa podobnega. Po sedmih letih bodo na fakulteti pač presodili moje celotno delo, kjer bodo ocenili moje raziskovalne dosežke, pedagoško delo, uspehe mojih študentov … In upam, da bo to dovolj. Če ne bo, že zdaj vem, da se bom lahko jezil le nase. Druga velika razlika je, da smo profesorji plačani samo devet mesecev, kolikor traja študijsko leto, tri mesece pa si moramo financirati sami. Če nimaš zunanjih raziskovalnih projektov in denarja za svojo plačo, moraš pač na počitnice. Ta ukrep spodbuja profesorje, da so raziskovalno aktivni. Hkrati pa tudi pomeni, da profesorji ne morejo še enaindvajsetič odpredavati tistega, kar predavajo že dvajset let, in kljub temu zaslužiti polne plače.

Zaposleni na slovenskih fakultetah pogosto potarnajo, da imajo preveč pedagoških obremenitev, zato jim trpi raziskovalno delo. Kako vi usklajujete pedagoške in raziskovalne obveznosti?

Učim precej manj od svojih kolegov v Sloveniji, a je tudi naš študijski sistem precej drugačen od slovenskega. Na Stanfordu imamo približno 6000 dodiplomskih in 6000 podiplomskih študentov, Univerza v Ljubljani pa ima 60.000 dodiplomskih in 6000 podiplomskih študentov. Kaj nam to pove? Da se v Sloveniji mogoče še ne vemo, kaj hočemo doseči z visokim šolstvom. Naj bo to podaljšana srednja šola ali sistem, ki naj bi pomagal ustvarjati presežke? Hočemo diplomirati kar največ ljudi ali izvajati dobre raziskave? Verjetno hočemo oboje, vendar sedanji sistem financiranja visokega šolstva temu ni naklonjen. Na fakulteti pa je treba tudi razločiti, kje se konča srednja šola in začne študij. Za prehod iz srednje šole na Stanfordu poskrbijo profesorji učitelji, ki ne raziskujejo, ampak so predvsem pedagogi in skoraj v celoti prevzamejo prvi dve leti dodiplomskega študija. Mene kot profesorja raziskovalca čaka kvečjemu kak predmet v četrtem letniku dodiplomskega študija, sicer pa se ukvarjam skoraj izključno z doktorskimi študenti.

Se ta razlika odraža tudi na študentih?

Težko primerjam, ker nisem imel skoraj nobenih izkušenj s slovenskimi študenti. Moji dosedanji študenti so vsi brez izjeme zelo delavni. Z njimi ni nobenih težav, ni treba razmišljati, kako bi jih motiviral. Naredijo, kar predlagaš, mnogokrat še veliko več, preštudirajo veliko dodatne literature in povedo, če jih kaj zmoti pri tvojem pristopu.

Je ta motiviranost povezana tudi z dejstvom, da je Stanford izjemno selektivna univerza?

Tudi, vendar že kmalu ugotoviš, da kljub strogi selekciji nikoli ne moreš vedeti, kako se bodo izbrani posamezniki obnesli med študijem. Med študenti se hitro vzpostavi hierarhija, najbolj uspešni imajo zelo različna družbena, nacionalna in raziskovalna ozadja, predvsem pa je zanje značilno, da po nečem izstopajo. Ko sem bil že sprejet, sem izvedel, da jih je tudi pri meni prepričalo, da se je moje raziskovalno delo precej razlikovalo od raziskovalnega dela mojega mentorja. Poleg tega pa tudi moja zgodba kaže, da lahko nekdo iz eksotične srednjeevropske države v štirih letih doktorira in dobi službo na Stanfordu, čeprav ne bi prej nikoli pomislil, da je kaj takega sploh mogoče (nasmešek). Zato mi je zanimivo, da v Sloveniji še vedno nismo vajeni pozitivne konkurence in se ne zavedamo, da so uspešni posamezniki koristni za celotno družbo. Saj biti boljši ne pomeni, da druge potiskaš navzdol ali da pridobivaš na račun drugega. To je zelo slovensko gledanje, ki ga spodbujajo tudi mediji. Če jih spremljam iz tujine, to še bistveno bolj opazim. Človek dobi vtis, da v domovini vladajo izredne razmere. Vse gre na nož, vse je do konca zaostreno, nikjer nobene normalnosti. Sam pa povsod po svetu in doma spoznavaš sodržavljane, ki se ukvarjajo z zanimivimi stvarmi, o katerih nihče nič ne izve …

POGLED OD ZNOTRAJ:

vir: dr. Andreja Cirman, naslov: Študentska migrena pokojninske reforme, Sobotna priloga 24.10.2009 (http://www.delo.si/tiskano/html/20100109/Sobotna+priloga/0)

Včasih so univerzitetni diplomirani ekonomisti, pravniki ali inženirji za sedmo stopnjo izobrazbe študirali štiri leta, če so izkoristili še zakonsko pravico do ponavljanja letnika in absolventskega staža (namen katerega je bil izdelava diplomskega dela), se je njihov študij končal povprečno v petih, najpozneje pa v šestih letih. Danes za ekonomista »bolonja« pomeni najprej tri leta prvostopenjskega programa, ob morebitnem enkratnem ponavljanju letnika in izkoriščanju absolventskega statusa (tega jim država omogoča, čeprav je diploma sestavni del tretjega letnika), pa ga v petih letih izenačuje šele z nekdanjo visokošolsko strokovno izobrazbo. Za nekdanjo univerzitetno izobrazbo potrebuje še dve leti drugostopenjskega programa in lahko študij ob ponovni pravici do ponavljanja in absolventskega staža (čeprav imajo poletni semester drugega letnika namenjen samo pripravi magistrskega dela) redno konča v štirih letih. Naša bolonja se za primerjavo z nekdanjo univerzitetno izobrazbo torej izide z rekordnimi devetimi leti. Kako smo se torej po dobi trajanja študija v Sloveniji znašli prav v evropskem vrhu, verjetno ni več za nikogar presenetljivo. Obenem smo z zakonsko omejeno možnostjo izbora kandidatov na stežaj odprli vrata še v doktorski študij, kjer se to jesen mnoge fakultete soočajo s stotinami kandidatov, ki bi študij podaljšali na doktorsko raven. Da je skupni učinek za pokojninski sistem še večji, dodatno prispeva tudi strmo naraščanje deleža vpisanih v terciarno izobraževanje, in kot v nedavnem prispevku v Sobotni prilogi Dela o »nategnjeni generaciji« doc. dr. Metka Kruhar upravičeno opozarja, mladi podaljšujejo izobraževanje v upanju, da se bodo bolje opremili za tekmovanje na trgu dela, toda v resnici zgolj čakajo v čakalnici za odraslost.

Da so razmere v tej čakalnici na odraslost postale več kot sprevržene, pa ni krivda le v naši interpretaciji bolonjske reforme. Staršem, ki s starševsko ljubeznijo podpirajo svoje otroke v prizadevanju po višji formalni izobrazbi, soudeležbo pri podpori podaljševanja študija težko zamerimo. Prav tako tega ne moremo zameriti študentom, ki se obnašajo zgolj racionalno, saj jih dodatno leto študentskega statusa nagrajuje z brezplačnim zdravstvenim zavarovanjem, davčno prijaznim študentskim delom, subvencionirano študentsko prehrano in možnostjo podaljšanja bivanja v študentskih domovih.

Lahko pa odgovornost pripišemo tistim, ki študentom zavestno pomagajo pri podaljševanju študentskega statusa v tistem delu, ko ta čisto nič ne prispeva k boljši izobraženosti mladih, temveč zgolj k odlašanju soočenja z zaposlitveno realnostjo.

1. Pred mnogimi visokošolskimi centri se je ob jesenskem vpisnem roku bila prava bitka za vpisna mesta. Kljub zapolnjenim vpisnim mestom danes predavalnice precej samevajo, saj to ni bila bitka za dostop do znanja, temveč zgolj bitka za študentski status in njegove ugodnosti.
2. Druga pot do podaljšanja dobe študija pa je s podaljšanjem absolventskega statusa. Zakon o visokem šolstvu namreč predvideva ne samo zaradi strukture bolonjskega študija nepotreben absolventski staž, temveč tudi možnost njegovega podaljšanja iz upravičenih razlogov, med katerimi so na primer materinstvo, nezmožnost študija zaradi bolezni, izjemne družinske in socialne okoliščine. Da razsežnost tega pojava ni nedolžna, lahko ilustriramo na primeru univerzitetnega dodiplomskega programa ljubljanske ekonomske fakultete … Letošnjega septembra, ob izteku študijskega leta, smo … prejeli … prošnjo za podaljšanje absolventa še za dodatno leto (od) 40 odstotkov vpisane generacije. … razlogi za podaljšanje … 60 odstotkov študentov … navaja, da je nezmožnih dokončati študij zaradi zdravstvenih razlogov. Vse te nezmožnosti študija so seveda dokumentirane z zdravniškimi potrdili, zato je možnih razlag pojava več.

… množičnost bolezenske nezmožnosti študentske generacije (sproža) določene dvome o zdravstvenem sistemu – tistem, ki se tako kot pokojninski pretežno napaja iz prispevkov zaposlenih. Sproža pa tudi dvome o trdnosti argumentov, da so za visoke bolniške odsotnosti zaposlenih pri nas krive predvsem slabe delovne razmere pri delodajalcih. Nedvomno pa zgodba o lovljenju statusa in podaljševanja absolventskega staža ter s tem dobe študija sproža pomisleke o gojenju kulture podpiranja izogibanja vstopu na trg dela med mladimi. Najbolj čudaško pri tem je, da to podpirajo predvsem tisti, ki živijo na račun davkov in prispevkov zaposlenih.

Če hočemo biti v Sloveniji na znanju temelječe gospodarstvo z vzdržnim pokojninskim sistemom, potem se ne moremo zanašati na to, da bo to gospodarstvo temeljilo na ostareli delovni sili, ki bo morala biti delovno aktivna tudi še v poznih šestdesetih, medtem ko bo svežega znanja in energije polna mladina svoje potenciale trošila drugje. In to z državnim blagoslovom!

REŠITEV?

vir: MVZT, služba za odnose z javnostmi, Novica: 29.10.2009 – V DZ zelena luč za ustanovitev agencije za kakovost visokega šolstva; http://www.mvzt.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article//6301/

Poslanci Državnega zbora Republike Slovenije so s 40 glasovi za in 29 proti 20. oktobra sprejeli novelo zakona o visokem šolstvu. Zakon vpeljuje preglednejšo in evropsko primerljivejšo ureditev za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu, spreminjajo se določbe o pristojnosti Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo, ki ohranja vlogo svetovalnega telesa vladi, dodaja pa se določba o transnacionalnem izobraževanju.

Z ustrezno nadgradnjo sistema zagotavljanja kakovosti v visokem šolstvu in vzpostavitvijo Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost visokega šolstva želi ministrstvo doseči dvig kakovosti slovenskega višjega in visokega šolstva ter povečati privlačnost terciarnega izobraževanja v slovenskem in mednarodnem prostoru.  Z upoštevanjem potreb in posebnosti slovenskega visokošolskega prostora ter evropskih standardov in smernic kot zunanjega okvira pa omogočiti:dvig kakovosti slovenskih visokošolskih zavodov pa tudi višjih strokovnih šol, primerljivost kakovosti slovenskega visokošolskega prostora z evropskim, zaupanje v slovenske visokošolske zavode in podeljene diplome ter druge listine, njihovo mednarodno kredibilnost ter prepoznavnost, transparentnost in dostopnost informacij o kakovosti visokošolskih zavodov, podporno strokovno telo, ki bo lahko s svojim znanjem svetovalo visokošolskim zavodom in drugim visokošolskim deležnikom, lažjo in večjo mobilnost študentov in učiteljev, internacionalizacijo slovenskega visokošolskega prostora in visokošolskih zavodov, ustrezno priznavanje kvalifikacij, kakovostno delovanje organa, pristojnega za kakovost visokega šolstva, legitimnost, zaupanje ter sprejemanje odločitev tega organa s strani visokošolskih partnerjev in širše javnosti ter vključenost slovenskega sistema v evropski visokošolski prostor.

MOJE MNENJE:

Agencija bo opravljala birokratske postopke, ki v dejanskem življenju na kakovost visokega šolstva ne bodo bistveno vplivali.

Iz pogleda od zunaj in znotraj jaz vidim predvsem dva problema:

1. Pomanjkanje samozavesti in poudarjanje solidarsnosti oz. enakosti. To pomeni, da ne smeš štrleti iz povprečja v nobeni stvari, ker pri nas to ni dovoljeno. Dediščina krasne bližnje preteklosti, ki jo sodobniki zvesto vzdržujejo.
2. Linija najmanjšega odpora, ki se lepo navezuje na prvo točko. Ker ne smem biti boljši kot drugi, bom svojo energijo raje vlagal v to, kako bom, tako kot vsi, izkoristil vse kar mi pripada (brez doplačila) – študentske ugodnosti, podaljševanje študija, itd. in kolikor časa mi pripada.

In kako bi rešili ta problem? S salto mortale!!

TEŠ 6 – za ali proti (1)

Termoelektrarna v Nemčiji (vir: Flickr, Bruno & Lígia Rodrigues)

TEŠ 6 je postal glavna tema s področja energetike v zadnjih dneh prejšnjega leta. Po pisanosti razpravljavcev in tehtnosti njihovih argumentov se je razprava na trenutke zelo približala tipični razpravi o vremenu, zaključek katere je, da vremenarji nimajo pojma.

Glede na to, da o TEŠ 6 nekaj vem, saj se z energetiko in njenim vplivom na okolje poklicno ukvarjam, ob prebiranju neboluz različnih avtorjev, ne morem ostati tiho. Zato tale zapis s katerim bi rad zadevo osvetlil zlasti s strani, ki jih obvladam.

23.12.2009 je Stranka mladih Slovenije spisala javni poziv, ki si ga lahko preberete na strani: http://www.sms.si/. Glavne točke so, da naj Vlada s številkami demantira pisanje Jožeta P. Damjana v Dnevniku 19.12.2009 ter  pojasni navedbe iz Žurnala24 z dne 23.12.2009, da naj se razpiše referendum (do rezultatov pa zamrzne vse aktivnosti) , da naj strokovnjaki podpišejo peticijo SMS (ki je še ni), da naj se denar od TEŠ 6 raje razdeli ekonomsko in okoljsko najprimernejšim ponudnikom ter da naj država enako vsoto ponudi tudi za spodbujanje učinkovite rabe energije in za obnovljive vire energije (glej: nacionalni strateški razvojni projekt trajnostna energija).

Jože P. Damjan v članku navede zelo veliko trditev. Ker nisem ekonomist se v trditve, ki se dotikajo tega področja ne bom spuščal. Poleg ekonomskih pa Damjan navrže kar nekaj trditev, ki se dotikajo okoljske in energetske problematike. Tu krepko useka mimo.

Damjan pravi:

Tretjič, ekološki del zgodbe TEŠ 6 je še bolj grozljiv od finančnega dela projekta. V letu 2008 so emisije CO2 v Sloveniji znašale 20 milijard ton, s čimer smo za 14 odstotkov presegli kjotska merila. Zaradi prevelikih izpustov naj bi Slovenija plačevala ekološko kazen okoli 20 milijonov evrov na leto. TEŠ 6 naj bi neposredno povzročal dodatnih 0,85 kg izpusta CO2na 1 KWh proizvedene energije. Ob predvideni letni proizvodnji 1,1 GWh bo tako TEŠ 6 povečal izpuste CO2 za skoraj eno milijardo ton oziroma za 5 odstotkov glede na skupne izpuste v Sloveniji. K temu je treba prišteti še posredne izpuste CO2 zaradi pridobivanja lignita (v višini 1,2 kg CO2 na 1 KWh kasneje pridobljene energije iz lignita), ki se uporablja v TEŠ. Sam izkop lignita namreč za seboj potegne porabo energije, ki seveda povečuje izpuste toplogrednih plinov. In ker se pri izkopu lignita v Velenju uporablja predvsem električna energija iz Šoštanja, je posredni škodljivi učinek delovanja termoelektrarne Šoštanj še toliko večji.

Četrtič, nacionalni energetski program je v skladu z belo knjigo EU o obnovljivih virih energije predvidel, da naj bi v letu 2012 iz obnovljivih virov energije pridobili 12 odstotkov vse energije. Vendar pa (po Umarjevem Poročilu o razvoju 2009) Slovenija po letu 2004 vztrajno zmanjšuje delež obnovljivih virov energije v skupni porabi energije. Leta 2007 se je ta delež zmanjšal na 10 odstotkov. EU si je določila cilj, da do leta 2020 delež obnovljivih virov poveča na 20 odstotkov skupne porabe energije, medtem ko naj bi ga Slovenija povečala kar na 25 odstotkov. Pri tem je Slovenija stavila predvsem na gradnjo spodnjesavskih hidroelektrarn ter male zasebne hidroelektrarne. Ti cilji postajajo z gradnjo TEŠ 6 nedosegljivi. Prav zato se zdi projekt gradnje TEŠ 6 “onkraj pameti”, saj bo Slovenijo ne samo bistveno in nepopravljivo oddaljil od teh ciljev, pač pa bo še dodatno obremenil okolje.

DEJSTVA:

1. EMISIJE CO2 SO ZA LETO 2008 OCENJENE NA 18 Mt, SKUPNE EMISIJE TGP PA NA SLABIH 22 Mt CO2 ekv -> 20 milijard t emisij CO2 za 2008, ki jih navaja Damjan je NAPAČNO (M = mega = milijon)!! Razlaga: Za leto 2008 uradnih podatkov o emisijah CO2 še ni. Prvi začasni podatki bodo objavljeni 15.1.2010. Za leto 2007 so bile emisije sledeče: CO2 17,0 Mt, CH4 2,2 MtCO2ekv, N2O 1,3 MtCO2 ekv, F-plini 0,5 MtCO2, oz. skupaj TGP 20,7 Mt CO2 ekv. (kt CO2 ekv je enota, ki omogoča seštevanje emisij različnih toplogrednih plinov na osnovi toplogrednega učinka -> CH4 ima 21 krat večji toplogredni učinek kot CO2, N2O 310 krat, F-plini pa združujejo več plinov ki imajo toplogredni potencial od 140 do 11700). V Operativnem programu zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012, ki je bil na Vladi sprejet julija 2009, je za 2008 narejena ocena, da so emisije TGP znašale 21,7 MtCO2ekv (Večina povečanja gre na račun emisij CO2, v letu 2008 so torej ocenjene na 18 Mt).
2. Kjotski cilj za Slovenijo je: v obdobju 2008-2012 Slovenija povprečne letne emisije ne smejo presegati 18,726 MtCO2ekv. Kjotski protokol za doseganje tega cilja omogoča tudi uporabo povečanja ponorov. V Sloveniji se ponori letno povečajo za približno 4 Mt, Slovenija pa lahko izkoristi 1,32 Mt. Ob upoštevanju tega bo Slovenija Kjotski cilj izpolnila, če bo v obdobju 2008-2012 dosegla povprečne letne emisije 20,046 Mt CO2ekv (= 18,726 + 1,320). Ocenjene emisije TGP leta 2008 so od cilja (s ponori) višje za 10%.
3. EMISIJE IZ TEŠ 6 NA DOSEGANJE KJOTSKEGA CILJA NIMAJO NOBENEGA VPLIVA KER JE TEŠ V KLJUČEN V SISTEM TRGOVANJA S PRAVICAMI DO EMISIJE TGP . POLEG TEGA BO TEŠ 6 NADOMESTIL STARE BLOKE TEŠ 1,3 IN 4 (glej OP-TGP)! Termoelektrarne so vključene v sistem trgovanja s pravicami do emisije TGP. To pomeni imajo za obdobje 2008-2012 z državnim razdelitvenim načrtom določene emisije. Če te emisije presežejo, morajo na trgu emisijskih kuponov kupiti dodatne pravice, če pa proizvedejo manj emisije pravice lahko na trgu prodajo. Pri doseganju Kjotskega cilja se upoštevajo emisije, kot so določene z razdelitvenim načrtom. To v primeru TEŠ 6 pomeni, da se dodatne emisije ne štejejo v bilanco Slovenije ampak države, kjer bi TEŠ kupil dodatne kupone. Seveda pa tu ne gre za dodatne emisije, saj bo TEŠ ob pričetku obratovanja novega bloka ustavil stare bloke 1,3 in 4, ki delajo od leta 1956, 1960 in 1972 in imajo izkoristke 26%, 26% in 31%.
4. Blok TEŠ 6 bo imel izkoristek 43%. Iz tega sledi, da bo blok 6 proizvedel pri isti porabi premoga skoraj 50% več električne energije kot stari bloki 1,3 in 4, ki jih bo zamenjal. S tem se bodo seveda zmanjšale tudi specifične emisije na proizvedeno kilovatno uro električne energije.
5. Delež obnovljivih virov v skupni rabi energije se je po letu 2000 zmanjševal zlasti zaradi slabše hidrologije ter povečevanja rabe tekočih goriv v prometu (Letni energetski pregled 2007, MG). Ker bo blok TEŠ 6 zamenjal tri stare bloke (glej točko 3. in 4.) na delež OVE ne bo imel negativnega vpliva.
6. Cilj za leto 2020 za Slovenija znaša 25 % delež OVE v bruto končni rabi energije (direkitva 2009/28/ES). Bruto končna raba energije je enaka končni rabi energije (raba električne energije, toplote, obnovljivih virov ter fosilnih goriv v industriji, gospodinjstvih, storitvah, javnem sektorju, kmetijstvu, gozdarstvu ter prometu) + izgube v omrežju + lastna raba elektrarn + raba v energetskem sektorju (tu niso mišljene elektrarne in toplarne ampak rafinerije, rudarstvo ter distribucija energije in vode). Iz tega sledi da TEŠ 6 na doseganje tega deleža le minimalno vpliva -> preko lastne rabe. Povečanje rabe energije v prometu (odsotnost strategije za javni potniški promet, prepočasen razvoj železniškega omrežja, itd.) ali neizvajanje ukrepov zmanjšanja rabe energije za ogrevanje v javnih stavbah ima na nedoseganje ciljev mnogo večji vpliv .
7. Zmotna je tudi trditev, da je pri doseganju ciljev OVE Slovenija stavila predvsem na gradnjo spodnjesavskih hidroelektrarn ter male zasebne hidroelektrarne. Največji delež v OVE ima lesna biomasa, rabo katere spodbuja država preko subvencij nakupa lesni kotlov, spodbujanja daljinskega ogrevanja, preko sistema fiksnih odkupni cen električne energije država spodbuja proizvodnjo električne energije iz OVE, kjer je pri bioplinu zabeležen izrazit napredek itd (letni energetski pregled 2007).

Damjan o ceni električne energije pravi:

Drugič, predvidena cena električne energije, ki nam jo bo dobavljal TEŠ 6, je pregrešno visoka. V ilustracijo, cene električne energije za 1 MWh v letu 2008 v Sloveniji iz različnih energetskih virov so bile naslednje: Dravske elektrarne 19,5 evra, JEK 1 26,4 evra, druge hidroelektrarne 32 do 44 evrov, skupaj pet dosedanjih blokov TEŠ 47,8 evra, termoelektrarna Trbovlje 52,3 evra, TE-TOL Ljubljana 59 evrov. Načrtovani šesti blok TEŠ, ki naj bi začel poskusno obratovati konec leta 2014, pa nam bo dobavljal energijo po predvideni ceni 71,5 evra za 1 MWh. Za primerjavo, 1 MWh električne energije v letošnjem letu na evropskem trgu stane 51 evrov za MWh, terminske pogodbe za dobavo v letu 2015 pa znašajo 61 evrov za MWh. Električna energija iz TEŠ 6 bo torej leta 2015 vsaj za 10 evrov na megavatno uro (za 17 odstotkov) dražja od energije, ki bi jo uvozili, še enkrat dražja od energije, ki bi jo pridobili iz hidroelektrarn, ter trikrat dražja od energije, ki jo dobivamo iz jedrske eletrarne v Krškem. Vidite tukaj kakšno racionalno logiko investicije v TEŠ 6?

DEJSTVA:

1. Cene, ki jih Damjan uporablja so vprašljive. Npr. cena električne energije iz TET (Trbovlje) 52,3 EUR/kWh. Če  jo primerjamo s ceno, ki jo lahko izračunamo iz letnega poročila TET za leto 2008 (proizvedena električna energija na pragu 653.878 MWh, prihodek od prodaje električne energije 53.223.958 EUR) dobimo 81 EUR/MWh. Zelo me zanima vir iz katerega je Damjan črpal.

… nadaljevanje zgodbe sledi

Antidepresiv

16 Obrni se k meni in mi izkaži milost,
ker sem osamljen in nesrečen.
17 Stiske mojega srca olajšaj,
iz mojih tesnob me odpelji.
18 Glej mojo nesrečo in muko,
odpusti vse moje grehe.
Ps 25

Ob predlogu družinskega zakonika

Rok za pripombe na predlog družinskega zakonika je oddaljen že deset dni. Svoje pripombe, ki sem jih poslal objavljam tudi tukaj:

Predlog novega družinskega zakonika je pomanjkljiv v bistveni stvari. Prinaša namreč nov avto, ki ni nujno boljši (nova definicija družine), in izboljšano reševalno službo (ukrepanje države, ko se starša že skregata), medtem ko je voznik še vedno nezrel in brez izpita.

Zgrešena usmeritev pri pripravi zakonika, se pokaže že pri ciljih (po kratkem povzetku DZak):
1. Osnovni cilj je izboljšanje položaja otrok v družinskih razmerjih, bodisi pred postopkom pri sodišču, med samim postopkom in tudi po končanem postopku.
2. Drugi cilj je hitrejše reševanje zadev na družinskem področju
3. Okrepitev strokovne in svetovalne vloge centrov za socialno delo
4. Nova pravna ureditev istospolnih življenjskih skupnosti.

Moje mnenje je, da bi moral biti prvi cilj osredotočen na ustvarjanje optimalnega okolja za razvoj otroka, ki je družina v kateri se starša dobro razumeta in so otroci enakovreden član. Seveda je neresno pričakovati, da to pride samo po sebi. Vsak v odnos prinese svojo prtljago, z takšno in drugačno vsebino, tudi tako, ki jo skrbno skrivamo, ker boli. In ključno za dober odnos je, da se to prtljago razpakira, saj nas drugače obremenjuje v vseh odnosih – do odraslih in do otrok. To pa je možno le preko pogovora, ki se ga je potrebno prav tako naučiti, za to pa je potrebno zelo veliko energije in časa.

S tem, da je dober odnos med staršema temelj dobrega počutja otroka se strinja tudi znani danski družinski terapevt, avtor knjige Kompetentni otrok (»Your competent child«), Jesper Juul. Na srečanju delovne skupine za kakovost odnosov med starši in otroci v družinah in šoli v Evropskem parlamentu je dejal, »v interesu otroka, je da začneta starša, čim prej delati na odnosu med njima« ter »svetujem pripravo usmeritev za vse starše glede njihove vzgojne vloge in ne samo za tiste, ki so pri tem katastrofalni. (http://www.allianceforchildhood.eu/network/ep/2007-03-06/The%20Quality%20of%20Child-Adult%20Relationships%20in%20Families%20and%20School.doc).

In tukaj zakonik popolnoma odpove.
V uvodnih določbah piše: Država s sistemom vzgoje in izobraževanja, zdravstva, socialnega varstva ter svetovanja omogoča ljudem, da se vsestransko pripravijo na skladno partnersko in družinsko življenje, pomaga pa jim tudi reševati probleme v medsebojnih razmerjih in v razmerjih do otrok. To pa je tudi vse na to temo v predlogu. Konkretnih usmeritev na tem področju ni.

Zato da sedimo v službi 8 ur, smo se obvezni učiti 9 let, za to da vzgajamo otroke in čimbolj kvalitetno skupaj živimo pa smo se obvezni učiti nič minut.

Katoliška cerkev in nekatere nevladne organizacije se tega zavedajo, zato ta minus aktivno odpravljajo. Za cerkveno poroko je npr. potrebno minimalno opraviti tečaj za zaročence, poleg tega pa je na voljo tudi Šola za zakon, ki traja eno leto, itd.. Aktivno deluje mnogo zakonskih skupin, cilj katerih je pogovor med zakoncema, ki je jedro odnosov. Društvo Družina in Življenje pripravlja seminarje na temo odnosov med zakoncema, itd.

Zakaj v družinski zakonik, ne bi zapisali, da je za sklenitev zakonske zveze potrebno opraviti neke vrste »izobraževanje« o pogovoru med zakoncema in vzgoji otrok?

Tu nastopi tudi vprašanje enačenja zakonske in zunajzakonske zveze. Moje mnenje je, da se tega ne da enačiti (z vidika pravnih posledic po DZak), ker je vložek različen. Zunajzakonska zveza je znamenje neresnosti, saj ni pripravljenosti za dolgoročni dogovor. Če je interes države korist otroka bo spodbujala zakonske zveze: 1. zato, ker lahko tam z uvedbo obveznega »izobraževanja« pred sklenitvijo zakona, doseže pomemben premik pri preventivi, 2. ker je sklenitev zakonske zveze v določenih primerih omejena, za izvenzakonsko pa to ne velja (npr. mladoletne osebe, sorodstvene vezi, itd.) s čimer nastopi absurdna situacija, 3. stabilno okolje z jasno znanimi robnimi pogoji, je za normalen razvoj otroka občutno boljše, kot pa situacija kjer imata oba starša odprte možnosti za odhod v vsakem trenutku.

Vprašljiva je tudi nova definicija družine. Osebno v tem ne vidim popolnoma nobene koristi, zlasti ne z vidika koristi otroka. Občutek imam, da gre za spuščanje megle. Pravice istospolnih naj se uredijo skladno z določbo ustavnega sodišča v zakonu, ki to področje ureja. Enako velja za posvojitev otrok, kjer je biološki starš eden od partnerjev. Ni mi jasno kako je lahko zveza moža in žene, ki je rodovitna izenačena z zvezo ženske z žensko ter moškega z moškim, ki ne more biti rodovitna.

Foto: Klemen Lajevec

Objektivnost novinarjev – primer 1

Novinarka Dnevnika Ranka Ivelja je v dnevnikovem komentarju rezultatov javnomnenjske raziskave o novem družinskem zakoniku, ki je bila objavljena v tem časniku, očitno zavzela vlogo predstavnika za stike z javnostmi Ministrstva za delo, družino in socialo.

Primera:
- Na Ministrstvu so mi povedali …
- Z določenim predlogom v zakoniku so na Ministrstvo želeli to pa to …

Prisluhnite –

Namestitev lokalnega strežnika v okolju Windows

Uporabil bom paket Wampserver2.

Exe datoteko pretočimo na računalnik in jo zaženemo. Ko je namestitev končana, pustimo, da se strežnik zažene.

Trenutno (8.10.2009) paket vsebuje Apache 2.2.11, MySQL 5.1.36 in PHP 5.3.0.

Če kateri od gradnikov ni v redu, lahko enostavno namestimo katerokoli drugo verzijo. Namestitvene datoteke najdemo pod dodatki.

Ko strežnik teče, je v desnem spodnjem kotu ikonca. Če kliknemo nanjo se pokažejo različne možnosti, preko katerih upravljamo z nastavitvami strežnika. Tu izbiramo verzijo gradnikov (posamezni gradnik – Version), izbiramo katere module bomo vključili v Apache-ju, nastavimo PHP, … Najdemo pa tudi povezave na phpmyadmin, ki je privzeto nameščen ter osnovno stran (localhost).

Pri mysql je privzeto nastavljen uporabnik root, ki pa nima gesla, kar je dobro spremeniti. To naredimo preko phpmyadmin-a.

• Odpreš phpmyadmin (localhost/phpmyadmin) greš na Privileges in dodaš geslo (kliknše na Actions in vpišeš geslo v poljiPasswor in ReType ter potem Go v segmentu ChangePassword. Če je bilo uspešno se to napiše na vrhu strani).
• Potem greš v WampServer mapo (privzeto je to C:/wamp) in poiščeš PhpMyAdmin mapo (C:/wamp/apps), odpreš datoteko config.inc.php in popraviš vrstico $cfg['Servers'][$i]['password'] = ‘ ‘; v $cfg['Servers'][$i]['password'] = ‘tvojegeslo’;. (tvoje geslo mora biti enako tistemu, ki si ga vpisal v PhpMyAdmin).

To je to. Stvar je sedaj pripravljena za delo. Jaz sem npr. strežnik uporabil za namestitev Drupal-a, ki je skrajno enostavna, saj te vodi po korakih.

Nizkoenergijski hiši (skor pasivni)

Sreča za Slovenijo

Gospod Pahor pravi:

da je bila to (zmaga SD op. M.) sreča za Slovenijo.

Za kaj že?

1. Ker “smo” se s Hrvaško končno nekaj zmenili, čeprav nihče ne ve točno kaj.
2. Ker imamo relativno nizko stopnjo brezposelnosti, ki jo umetno vzdržujemo s subvencioniranim skrajšanim delovnim časom – lahko se je bahati z nečim, ki pravzaprav nič ne pomeni, si pa načrtno delal v smeri, da to dosežeš, tudi na račun večje luknje v proračunu, ali …
3. Ker bojo naši ljubi voditelji ugriznili v strukturne reforme, čeprav ne vem, če jih bodo prebavili.
4. Ker obstaja neki model za kadrovanje, kjer je po preteklih izkušnjah “strokovnost” glavni kriterij, čeprav to nima dosti skupnega z delanjem v dobro državljanov – delanja v dobro države si ne znam čisto dobro predstavljati (seveda bi bilo že zdavnaj najbolje, če bi se država nehala ukvarjati s kadrovanjem, ampak bi vsa podjetja prodala)

Se že veselim, še večje sreče, npr. višjega DDV ali višjih prispevkov, …, da bo lahko gospod Erjavec svojim upokojencem pred naslednjimi volitvami rekel, samo jaz skrbim za vas. A vidte kaj sem vam zrihtal.

Pa naj še kdo reče, da nimamo izjemnih ministrov. O ti srečna Slovenija.

Gotovo ima ta Vlada zasluge tudi pri četrtem mestu košarkarjev. Srečne okoliščine.

Varčujmo z energijo v kuhinji

Že kar nekaj časa nazaj, sem imel v oddaji Varčujmo s prvim v ponedeljek, prispevek na temo varčevanja z energijo v kuhinji, pa sem se odločil, da vsebino objavim tudi tule.

Da najrej razjasnim zakaj je dobro varčevati z energijo:

1. Ker se splača (Če z uporabo ekonom lonca prihraniš 70% energije, se to prav gotovo pozna na računu za električno energijo ali pa pri pogostosti menjave plinske jeklenke).

2. Ker se porabi manj energije. Večja poraba energije s seboj prinese vse polno negativnih posledic. Npr. Večja poraba električne energije vpliva na gradnjo novih daljnovodov pod katerimi nihče noče živeti, gradnjo novih elektrarn, zraven nihče noče živeti, itd.

3. Manjša raba energije vpliva tudi na manjše onesnaževanje okolja, pri čemer bi zlasti izpostavil, snovi, ki vplivajo na kakvost lokalnega okolja (predhodniki prizemnega ozona in prašni delci). S toplogreednimi plini je itak zadeva precej meglena.

4. …

Zdaj pa kako lahko privarčujemo v kuhinji.

Najprej o kuhalnikih:

1. Izkoristki kuhalnikov

	Izkoristki
	[%]
plin	50
elektrika – navaden	55
elektrika – steklokeramičen	65
elektrika – indukcijski	78

Če zavrete 2l vode na plinskem kuhalniku porabite skoraj 350 Wh energije. Na navadni električni plošči porabite 8 % manj energije, na steklokeramični 23 % manj energije na indukcijski pa 36 % manj energije.

2. Prihranek denarja

Enako lahko ocenimo tudi prihranek denarja, ki je pri enem kuhanju majhen, ko pa to seštejemo na letnem nivoju je prihranek kar lep. Strošek rabe UNP (na energijsko enoto) je v primerjavi z elektriko za dobrih 10 % višji (če bi imeli kuhalnike z enakim izkoristkom), ker pa izkoristki niso enaki lahko dodatno prihranimo. Elektrika navadna plošča – 0,8 EUR c, steklokeramična 1,3 EUR c in indukcijska 1,8 EUR c.

3. Izkoristek na nivoju države

Ob tem pa je potrebno opozoriti da v Sloveniji v povprečju proizvajamo električno energijo s 33 % izkoristkom. To pomeni da je na nivoju bilance države kuhanje z električno energijo mnogo manj učinkovito kot s plinom. Skupni izkoristek kuhanja na indukcijski plošči znaša 26 % (plin 50 %). Poleg tega je uporaba plina mnogo bolj prijazna do okolja, saj so npr. emisije CO2 kar za 37 % nižje kot pri indukcijski plošči.

4. Ukrepi

Ukrep	Učinek (zmanjšanje porabe električne energije)	Strošek ukrepa	Prihranek	Zahtevnost izvedbe
Kuhanje s pokrovko na loncu	Več kot 25%	5-15€	++	o
Kuhanje z ekonom loncem	Do 70%	150€	+++	oo
Uporaba prave velikosti lonca. Če je grelno telo večje od lonca za 1 centimeter	16% vsak centimeter	/	++	o
Posoda za steklokeramiko in grelno ploščo mora biti ravna in ne konkavna (izbočena) in čista	Do 50%	Nov lonec 20-100€	++	o

Več kot je krogcev dražji je ukrep in več kot je plisov večji je prihranek.

Pa še o pečicah:

5. Pečica

Energijski razredi: A, B – Razlika v porabi energije ~ 20 %

Na trgu prevladujejo pečice razreda A (npr. mimovrste prodaja 140 aparatov razreda A in samo 14 aparatov razreda B)

Ukrepi:

Ukrep	Prihranek
Električno pečico izključimo 10 minut pred koncem peke
Pri pečenju uporabljajmo ventilator, saj omogoča peko pri nižjih temperaturah (tudi do 40°C)
Vrat pečice ne odpirajmo po nepotrebnem, saj pri vsakem odpiranju izgubimo do 20 % toplote
Za pogrevanje živil uporabimo mikrovalovno pečico	do 70 %

Razmigana varianta na Limbarsko goro

Oni dan sem imel čas in sem se s kolesom odpravil na Limbarsko goro.

Na kratko o turi:

• trije večji vzponi (na Javoršico, na Limbarsko goro in na Katarijo)
• prekrasni razgledi
• krasna pokrajina
• 3,5 ure
• 63,5 km (po števcu)

ZEMLJEVID (Geopedia) in vertikalni profil

Na dolgo o turi:

-> Do Javoršice

Najprej sem se odpeljal do Dolskega, kjer sem zavil čez glavno cesto prosti naselju Vinje, a sem kmalu zavil na desno prosti opuščeni farmi Jate, ki sem jo obvozil po levi strani. Na naslednjem križišču sem se držal desno in po blagem vzponu prišel na dvorišče kmetije, kjer me pozdravil velik kuža. Šel sem čez dvorišče in potem zavil levo navzdol, ter takoj desno. Kolovoz me je pripeljal do asfaltne ceste, na kateri sem takoj zagrizel v klanec. Nadaljevanje je bilo bolj mirno, vendar sem se na naslednjem križišču zopet usmeril navzgor. Tokrat je “veselje” trajalo precej dalj časa, bilo pa je tudi bolj konkretno. Velike užitke mi je delal tudi nov pesek, ki se je lepo udiral. Vsega lepega je enkrat konec in tako sem tudi jaz prišel na vrh, kjer so table usmerjale levo k Sv. Trojici, desno na Murovice. Šel sem naravnost na Zg. Javoršico.

-> Do Limbarske gore

V naselju sem se držal levo in začel se je spust v Sp. Javoršico. Po Sp. Javoršici sem prispel v Vrhpolje pri Moravčah, kjer sem se držal desno (šel sem mimo cerkve) in prišel do križišča kjer ena izmed cest vodi do gradu Tuštanj, ki sem si ga na hitro ogledal. Je zelo lep, več o njem pa tu. Z gradu sem se spupstil nazaj na glavno cesto ter pot nadaljeval po desni. V gozdičku sem zavil levo na makdam, ki se je blago dvigoval in me je pripeljal do krasne Marijine cerkve ter kasneje v Moravče. V Moravčah sem šel naravnost mimo Zaloga pri Moravčah, čez nekaj časa pa po lepi asfaltni cesti prišel do križišča, kjer se z glavne ceste zavije levo proti Limbarski gori. Za vzpon sem si izbral levo varianto, ki je položnejša. Vzpon ni zahteven, na vrhu pa sem bil poplačan z izjemnim rezgledom.

sv. Martin na Limbarski gori

-> Do Katarije

z Limbarske gore sem se spustil po drugi strani in jo spodaj po isti cesti mahnil nazaj do Moravč. Tu sem na glavni cesti zavil levo in se glavne ceste držal do konca naselja, kjer potem cesta blago zavije v levo, jaz pa sem šel naravnost in kar takoj malo na gor (mislim, da je na križišču tabla za Drtijo, drugače pa je to cesta na Grmače).  Počasi vzpenjajoča cesta me je pripeljala v naselje Katarija, kjer se na prelazu odcepi cesta k sv. Miklavžu (tudi krasna turca).

-> Do Dolskega

Jaz sem šel naravnost in se takoj strmo spustil, kmalu za ovinkom pa na desno prosti Spodnjemu Pekarju oziroma Veliki vasi. V Veliki vas sem šel na desno proti Križevski vas. Tu se začne makadam in zopet malo vzpona, ki se v Križevski vas konča. Sledi Vegova domačija (Zagorica pri Dolskem) in spust do Dolskega.

-> Domov

Po desni strani glavne ceste sem jo mahnil do Dola, potem pa na levo stran in skozi Beričevo ter Brinje do Šmartinke.