::vsazga mal z ocvirki::

Ateisti dandanes zelo radi ostalim solijo pamet, kako so oni spregledali, zato sem se odločil, da bom čez počitnice prebral knjigo Bog kot zabloda, ki jo je napisal eden izmed bolj znanih in aktivnih ateistov Richard Dawkins.

Knjigo oglašujejo kot knjigo, v kateri avtor ponuja tezo, da so religije odvečne in celo škodljive, ter svoje trditve prepričljivo utemelji. Jaz takega občutka nisem imel.

Richard Dawkins nas želi v knjigi prepričati, da Boga skoraj zagotovo ni. Glavni argument za to je, da se je moral, tako kot vsa inteligentna bitja na zemlji, ker je Bog intelegenten, razviti iz manj inteligentnih bitij, kar je skrajno neverjetno. Problem tega razmišljanja jaz vidim v tem, da poskuša Boga, razložiti z znanjem o sistemu, ki ga je Bog ustvaril, kar pa seveda ne gre, ker Bog ta sistem presega. Če namreč Bog sistema ne bi presegal, ga ne bi mogel ustvariti. Znotraj sistema ni moč ničesar ustvariti oz. uničiti. Kot primer takega razmišljanja lahko vzamemo dvojčka, ki se pogovarjata v trebuhu matere. To tezo potrjuje tudi razmišljanje, da  Bog s časom ni omejen. S tem tudi razvoja ni. Vsekakor pa se je potrebno zavedati omejenosti s katero lahko razlagamo “stvari”, ki so izven našega sistema (analogija z dvojčki  je več kot na mestu).

Neobstoj Boga, skuša Dawkins dokazati tudi tako, da enega za drugim zavrže argumente za obstoj Boga. Ti argumenti so zaradi zgoraj opisanega dejstva, ravno tako šibki oz. imajo pomanjkljivosti, kot argumenti za neobstoj Boga. Dawkins je pri dokazovanju neroden. Npr. argumenta Tomaža Akvinskega, ki pravi, da na svetu ni absolutnega dobrega, zatorej mora biti Bog, ki je absolutno dobro, nikakor ne uspe zanikati. Dawkins argument ovrže s tem da dobro nadomesti s smradom in bralca pozove, da posusi še z drugimi zamenjavami. Smrad in dobro seveda nista primerljiva, saj ne sodita v isto kategorijo.

Zelo slaba argumentacija neobstoja Boga je tudi razlaga zakaj je Zemlja ravno taka, da omogoča življenje. Pri argumentaciji Dawkins navrže različne možnosti, kako bi se lahko zgodilo, da je Zemlja ravno prava. Te argumentacije so lahko prave, lahko pa niso. Nihče točno ne ve. Baje bomo to nekoč zvedeli, ali pa ne (“Science is working on it”). So le možne rešitve. Najbolj divja ZNANSTVENA argumentacija pa se mi je zdela ta, da obstaja milijarda planetov in glede na to, da mi obstajamo je, očitno eden izmed njih zadel zmagovito kombinacijo plinov, da lahko življenje obstaja. Loterija pač.

Skozi celo knjigo Dawkins poskuša evolucionistični princip obesiti na vse kar leze in gre in navaja, da je le-ta v nasprotju z obstojem Boga. Moje mnenje je, da evolucionistični princip ni v nasprotju z obstojem Boga, saj le-ta deluje po zakonitostih (smerokazi na postopno vzpenjajoči se poti na goro Neverjetno). Pojavi se vprašanje odkod izvirajo te zakonitosti? Od Boga, od narave…

Največji lapsus v knjigi pa je zagotovo opravičevanje splava z rediciranjem problema na vprašanje ali embrio trpi (če je starost dovolj nizka, embrio še nima razvitega živčnega sistema) in primerjavo s trpljenjem krave v klavnici. Če vprašanje ubijanja zminimaliziramo na raven ali ubiti trpi ali ne ,potem pa ubijanje ljudi v narkozi ni več uboj ampak nekaj čisto normalnega. Saj nič ne čutijo.

Za konec pa še razširitev razmišljanja Dawkinsa, da je vera vir zla. Kako pa je kaj z znanostjo. Ali nam je znanost prineslo samo suho zlato, ali je bilo tudi kaj zelo spornega narejenega v njenem imenu. Recimo množice medicinskih poizkusov na zapornikih, duševno prizadetih, ….

Dejstvo je, da je človek vir zla, saj za dosego svojih ciljev velikokrat ne izbira sredstev.